Ameriški tajni agent s Cerknega

14.02.2012 | Helena Janežič

Med 2. decembrom in 7. januarjem je bila v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani (NUK) na ogled razstava o dr. Andreju Kobalu, Slovencu, ki je v ZDA naredil kar štiri kariere, v domovini pa je slabo poznan. Prav zato smo se ga odločili bolje predstaviti slovenski javnosti na razstavi.

Brez težav bi lahko rekli, da je Andrej Kobal človek več življenj. V enem samem je naredil in dosegel toliko, kot bi marsikomu uspelo v treh ali štirih. Štirikratni doktor znanosti, doma s Cerknega, je kot sedemnajstleten doživel in preživel krvave bitke prve svetovne vojne, raznašal pošto po domačih hribih in nato zaradi grožnje z zaporom prebegnil v Ljubljano, v novo nastalo kraljevino Jugoslavijo. Tam je uspešno dokončal trgovsko šolo in se zaposlil v Slovenj Gradcu, že leta 1921 pa emigriral v ZDA, kamor sta mu pomagala v Montani živeča brat in sestra.
V Chicagu, kjer je imela sedež Slo-venska narodna podporna jednota (SNPJ), je bil do leta 1927 pomožni urednik njenega glasila Prosveta. V letih 1926 in 1929 je urejal tudi Pro-svetin Mladinski list in tri leta glasilo Svoboda. Kljub mladosti je imel bogate osebne izkušnje. Iz njih in zgodb, ki jih je srečal na svoji poti, je črpal snov za prenekatere pripovedi in jih je objavljal v različnih slovenskih listih v Ameriki (Ameriški družinski koledar).

Od književnosti do Pentagona

Kot aktiven član slovenskih društev je napisal dvanajst gledaliških iger, v zrelih letih pa avtobiografsko pripoved v dveh delih Svetovni popotnik pripoveduje (Goriška Mohorjeva družba, 1975, 1976) in Slovenec v službi F.B.I. in druge zgodbe ameriških Slovencev (Goriška Mohorjeva družba, 1981). V Slovanskem klubu, katerega soustanovitelj je bil, je spoznal bodočo ženo Nado Čupković iz Nevesinja. V zakonu sta se jima rodila dva sinova, oba prav tako uspešna znanstvenika.
Zaradi silne želje po znanju je postal, kakor sam sebe imenuje, »nepraktičen večni študent« in v letih do druge svetovne vojne dosegel kar štiri doktorate: iz političnih ved, zgodovine, javnega prava in psihologije. Vsa pridobljena znanja so mu omogočila, da je opravljal številne občutljive vladne zadolžitve in zanje pisal mnenja strokovne narave. V času, ko je poučeval na Policijski akademiji v New Yorku, je uvedel sposobnostne teste, ki so jih začeli kmalu uporabljati po vseh ZDA in so v rabi še danes.
Leta 1942 je sprejel ponudbo Pentagona na oddelku za psihološko bojevanje, 1944. so ga premestili v oddelek G-2 in nato v Oss (Office of Strategic Services). V Kairu je vodil usposabljanje obveščevalnih trojk, ki so jih pošiljali na določene strateške točke. Na tem mestu je preprečil ameriško bombardiranje Ljubljane in Zagreba, po bolgarski komunistični revoluciji pa pomagal kraljici Joanni z otrokoma zbežati v tujino. Leta 1947 je sprejel delo v CII – oddelku za Balkan. Kot svetovalec vlade je dve leti in pol preživel na Japonskem, na Formozi in v Koreji, med leti 1955 in 1959 pa je bil v Pakistanu svetovalec za reorganizacijo obveščevalne službe in policije.
Po vrnitvi je predaval na univerzi v New Yorku, Washingtonu in na Stanfordu. Uredil je arhiv ruske carske tajne policije Ohrane ter raziskoval rusko špijonažo v Ameriki. Napisal je vrsto del, ki pa so zaradi občutljivosti tematike namenjena izključno rabi vladnih organov ZDA.
Po ženini smrti se je naselil na Bavarskem v mestecu Murnau, tam je nastala knjiga spominov Svetovni popotnik pripoveduje, za katero je leta 1975 dobil tržaško literarno nagrado Vstajenje. V Sloveniji je bila prepovedana in se je znašla v NUK-ovem D-fondu.