Čas njegovih skladb šele prihaja

23.01.2012 | Jože Galič

Edina vzornika svetovnega prvaka v igranju na diatonično harmoniko sta Slavko Avsenik in Jože Burnik

Denis Novato, svetovni prvak v igranju na diatonično harmoniko: »Zlasti med Slovenci po svetu doživim veliko lepega in zanimivega: vedno se mi močno vtisne v srce njihovo sprejemanje slovenske glasbe.«

Najin pogovor sva začela – na začetku: pri spominu na njegov prvi nastop na slovenski javni televiziji, sredi devetdesetih let, v tistega dne na moč deževni Ravnici nad Novo Gorico. Mladega harmonikarja, tržaškega Slovenca, je na snemanje pripeljal njegov oče. Danes svetovni prvak v igranju na diatonično harmoniko in prvi slovenski harmonikarski solist, ki je prejel platinasto ploščo, seveda potuje sam. Z avtomobilom prevozi na leto okrog sto tisoč kilometrov, poletov z letali pa že nekaj časa ne šteje več.

Malokdo ve, da ste kot otrok najprej igrali klavirsko harmoniko. Bi tudi z njo lahko tako uspeli kot ste z diatonično?
»Ne verjamem. Kot solist že ne. Mogoče bi bil član kakega orkestra ali narodnozabavnega ansambla. V resen študij klavirske harmonike je treba vložiti več truda kot v igranje diatonične. Po drugi strani poznam kar nekaj koncertnih mojstrov klavirske harmonike, ki presegajo moje izvajalske sposobnosti, vendar pa niso tako uspešni in se z glasbo težko preživljajo.«

Ali sploh obstaja kdo, ki je še danes vaš vzornik in mu potihem morda celo zavidate, ker je v kakšni podrobnosti boljši od vas?
»Moja edina vzornika sta Slavko Avsenik in Jože Burnik. Imel sem čast, da je pred leti gospod Avsenik posebej zame napisal skladbo Polka za prijatelja in da sem večkrat sodeloval z Jožetom Burnikom. Ko začutim, da je nekdo v nečem boljši od mene, jemljem to kot spodbudo, da pri sebi še kaj izboljšam. Sicer pa menim, da so danes pomembne predvsem sveže ideje, zato se tudi skladanja lotevam na svojevrsten način. Zaradi tega sem včasih tarča ostrih kritik, a vseeno vztrajam, saj sem prepričan, da čas mojih skladb šele prihaja.«

Je lahko virtuozu vašega kova všeč tudi povsem drugačen, bolj enostaven, ljudski način igranja diatonične harmonike? Sprašujem zaradi nedavnega koncerta, ki ste ga v Zgoniku pripravili v spomin na Lojzeta Slaka.
»Če sem sam virtuoz, še ne pomeni, da imam rad samo virtuozne, tehnično zahtevnejše skladbe. Delo Lojzeta Slaka sem razumel in vzljubil na gostovanjih pri Slovencih v Ameriki. Tam sem spoznal velik čustveni naboj, ki ga imajo njegove skladbe, in to je gospod Slak odlično prenašal na poslušalce. Da, v Zgoniku se je 4. decembra odvil že tretji narodnozabavni spektakel Denis Novato in muzikantje Evrope. Posvečen je bil Lojzetu Slaku, osrednji gostje so bili njegovi Fantje s Praprotna. Bilo je veličastno.«

Prej ste omenili Ameriko. Oktobra ste spet bili tam. Kaj je bil vzrok tokratnega gostovanja?
»V Ameriki sem bil v letu, ki se je izteklo, kar dvakrat, vsega skupaj pa že štirinajstkrat. Velike zasluge za to ima moj prijatelj in agent John Ferfolja. Kadar le morem, v Ameriki obiščem tudi patra Krizologa.
Moj nedavni nastop je bil v okviru praznovanja 95-letnice slovenske cerkve na Manhattnu, za njegovo popestritev pa sem s seboj povabil še obetavnega harmonikarja Roka Zupančiča, ki igra po mojih načelih, izkazal se je že tudi na številnih tekmovanjih in dosegel več mednarodnih priznanj.«

Vi sami pa tudi največ nastopate v tujini…
»Na leto imam tudi do dvesto nastopov, od tega kakšnih osemdeset odstotkov v tujini. Zadnje čase prihaja na letališčih do prav smešnih prizorov: strogi policisti mislijo, da imam v nahrbtniku pisalni stroj in da sem morda kakšen tehnološko zastarel pisatelj iz Vzhodne Evrope… Zlasti med Slovenci po svetu doživim veliko lepega in zanimivega: vedno se mi močno vtisne v srce njihovo sprejemanje slovenske glasbe. Žal starejše generacije izumirajo, vendar se mladi, narodno zavedni potomci še ne dajo! Veliko igram tudi za druge narode, še posebej uživam na nastopih za nemško manjšino na Južnem Tirolskem. Brez teh igranj bi se z glasbo bržkone ukvarjal zgolj ljubiteljsko. V tujini je vzdušje bolj sproščeno in občinstvo bolj hvaležno kot v Sloveniji, kjer poslušalci in zlasti glasbeniki nenehno nekaj ocenjujejo in iščejo dlako v jajcu… Pač ne izvajam tako imenovanih show programov, prodajam samo svojo glasbo in izvajanje, kar pa je za slovensko realnost včasih premalo zanimivo.«

Kje boste preživeli prehod v novo, za vas jubilejno leto?
»V Avstriji, v družbi prijateljev. Harmonika bo seveda z menoj! Kot bo velikokrat tudi v letu 2012, ko bom proslavil 25 let svojega igranja nanjo. Za to priložnost pripravljam jubilejne ploščo, DVD, televizijski koncert z gosti… In gotovo spet kakšno glasbeno novost!