Iztok Čop: »Športno znanje želim prenašati na mlajše«

09.01.2012 | Peter Zalokar, Delo

Veslač Iztok Čop je gotovo najuspešnejši športnik v samostojni Sloveniji. Pri 40 letih bo nastopil na olimpijskih igrah v Londonu. To bodo zanj že šeste igre zapored.

Iztok Čop: »Preračunljivost lahko koristi le, ko si v stiku z najboljšimi. Brez garanja in trme pa ne moreš biti konkurenčen. Še posebno ne v veslanju.« (Foto: BOBO)

Čopovi največji uspehi so 3. mesto ob prvem nastopu v Barceloni 1992, sledili sta zlata kolajna v Sydneyju 2000 in srebro v Atenah 2004. Čeprav je štirikratni svetovni prvak dosegel vse, kar je mogoče, njegova sla po uspehu in izzivih ni nič manjša kot na začetku športne poti. Za izjemne dosežke v športu ga je predsednik Slovenije Danilo Türk leta 2009 odlikoval z redom za zasluge.

Normo za London sta med slo-venskimi veslači izpolnila le vidva z Luko Špikom v dvojnem dvojcu. Lahko zdaj tudi uradno potrdite olimpijski nastop?
Že od dneva, ko je London dobil kandidaturo za organizacijo OI, sem si potihem želel, da bi tam sklenil kariero. Veslanje ima svoje korenine in posledično zelo bogato tradicijo prav na Otoku, zato mi je bilo tam vedno užitek nastopati. Pa vseeno je bilo leto 2012 vedno tako zelo oddaljeno, da si nisem upal prav naglas razmišljati, da bom takrat še aktiven športnik. Vendar danes svoj nastop v Londonu lahko potrdim. Dokončna odločitev je padla kmalu po svetovnem prvenstvu, saj sem čutil, da sva z Luko sposobna boljšega nastopa, kot sva ga pokazala na Bledu.

Aktivni ste tudi v športni politiki, kjer ste v komisiji za športnike. Kaj je najbolj pereč problem slovenskih vrhunskih športnikov oziroma, kaj želite storiti, da bo odnos države bolj prijazen do njih?
Predvsem si želimo, da bi nas jemali resno. S svojimi predlogi o reševanju specifičnih problemov, s katerimi se ubadamo izključno vrhunski športniki, nikakor ne naletimo na razumevajočega sogovornika na strani države. Naši predlogi zajemajo predvsem posodobitev trenutne zakonodaje in ne dvigajo finančnih stroškov. Žal pa krojači športne politike ne razumejo vrhunskega športa in športnikov.

Bolj kot do OKS ste bili večkrat kritični do odnosa ministrstva za šport. Zakaj? Ali mislite, da bo Zoran Janković kot znani ljubitelj športa lahko bolj dojemljiv za spremembe?
Zadnja leta smo športniki del organov OKS, kjer z uveljavljanjem svojih idej in predlogov nimamo večjih težav. Kot sem omenil, pa sem v zadnjih treh letih na MŠŠ zapravil ogromno časa za nikakršen premik. Izgovor, da za spremembe ni zakonske podlage, zame ni sprejemljiv. Kdo pa spreminja zakone? Od Jankovića pričakujem, da bo prisluhnil in upošteval naše predloge. Prepričan sem, da lahko z malo truda postanemo vzor drugim državam EU pri reševanju problematike prehoda iz športne v civilno kariero vrhunskega športnika.

V Radovljici živite z ženo Petro in dvema hčerkama, Ruby in Amber. Kako je v družbi treh punc?
Družba je čudovita, le do besede je težko priti.

Prepotovali ste zares veliko sveta. Katera država vas je najbolj navdušila in zakaj? Bi se bili tja pripravljeni preseliti za vedno?
Veliko popolnoma različnih delov sveta me je navdušilo. Sem pa na svet pred dvajsetimi leti, ko sem začel potovati, gledal precej drugače kot danes, zato so tudi primerjave težke. Med državami, ki sem jih imel možnost spoznati, mi je najbolj všeč način življenja na Norveškem. Le klimatski pogoji mi niso najbolj pri srcu.

Imate kdaj domotožje? Kaj najbolj pogrešate, kadar ste dalj časa zdoma?
Predvsem svoja tri dekleta.

Je Slovencem veslanje pisano na kožo, je v skladu z našim nacionalnim karakterjem? Potrebno je garanje, pa tudi nekaj preračunljivosti
… in trma, ki je Gorenjcem še posebno blizu. Se mi pa zdi, da je v zadnjem času vse več preračunljivosti, manj pa pripravljenosti na trdo delo. Preračunljivost lahko koristi le, ko si v stiku z najboljšimi. Brez garanja in trme pa ne moreš biti konkurenčen. Še posebno ne v veslanju.

Slovensko veslanje izgublja stik z elito. Ali obstaja upanje na skorajšnji ponovni vzpon? So zadaj veliki talenti?
Menim, da je kar nekaj talentov, nisem pa prepričan, če so sposobni oziroma pripravljeni svoj potencial izkoristiti. Brez vsakodnevnih naporov, vsaj v veslanju, talent ni dovolj. Če bodo preklopili miselnost v svojih glavah in si res želeli doseči cilj, potem me za našo prihodnost ne skrbi. V nasprotnem primeru pa zelo.

Ljubljani ste imeli šolo veslanja, ali jo še imate? Razumete svoje poslanstvo, da svoje znanje in izkušnje prenesete na mlajše?
Veslanje ljudem postaja vse bliže. Ko enkrat preizkusiš to obliko vadbe in vidiš dejanski rezultat, spoznaš, da ne gre za nikakršen bavbav, pač pa za eno čisto »fajn« zadevo. Verjamem, da je veslanje primerna oblika rekreacije za vsakogar. Žal je pri nas premalo poznana, zato želim to spremeniti. V to vadbo vlagam velik del sebe, saj si želim prenesti naprej najboljše, kar me je vrhunski šport naučil. Vesel sem, če ljudje uživajo in pri tem naredijo veliko dobrega zase. Prav neverjetno je, koliko pozitivne energije je vedno v dvorani. Mislim, da je to tisto, česar nam danes najbolj primanjkuje. Lahko rečem, da je vsaka naša vadba »team building« v malem. Kar se pa tiče prenašanja izkušenj na mlajše generacije veslačev – to je moja velika želja, saj ne bi rad, da gredo vsa ta leta nabiranja dragocenega znanja v nič. Verjamem, da s toliko različnimi informacijami in znanji, s koristnimi napotki z različnih področij, ki gradijo vrhunski šport, preizkušenimi v praksi, pri nas razpolaga le malokateri strokovnjak. Zato se mi zdi pomembno, da se to znanje prenese naprej. Če bo seveda na drugi strani interes za kaj takega.

Kakšne so pri nas razmere za delo v primerjavi s tujino?
Niso slabe. Na Bledu smo predvsem po zaslugi odličnih naravnih pogojev primerljivi z vsemi svetovnimi centri.

Kdo je vaš najboljši prijatelj med tekmeci? Morda Tufte, s katerim ste tekmovali skupaj na svetovnem pokalu na Bledu?
Z Olafom se res odlično razumeva. Drug drugemu sva bila najhujša nasprotnika v čolnu, hkrati pa najboljša prijatelja na suhem. Tudi sicer se veslači na splošno zelo dobro razumemo med seboj. Večkrat sestavimo mednarodne posadke na tekmovanjih izven domene mednarodne veslaške zveze, saj je, nenazadnje, druženje in tkanje prijateljskih vezi ena izmed tistih stvari, zaradi česar te šport obogati.

Radi hodite na veslaške dirke na Temzi - kaj vas tam tako pritegne?
Na Temzi vedno uživam. Že London in Temza imata poseben čar, dodatno pa tradicija in odnos ljudi do veslanja. Tekmovati v Londonu, še posebej pa na Henleyju, je posebno doživetje, ki se ga ne da primerjati z drugimi veslaškimi tekmami. To je enostavno treba doživeti. V zadnjih letih pogosto sestavljamo vrhunske, nacionalno mešane posadke, v katerih je še poseben užitek veslati.

Ste velik ljubitelj motorjev. Je hitrost vaša strast?
Motor sem v zadnjih letih zamenjal za kolo. Hitrosti se sicer ne branim, žal pa za potepanja z motorjem ni več časa. Kolo pa je odličen dopolnilni trening.

Redno tudi tečete na smučeh. Je to v sklopu priprav ali gre za užitek v naravi?
Tek na smučeh je bil moj prvi šport, danes pa je odličen zimski trening. V zaprtem prostoru nisem sposoben opraviti potrebne količine treninga, veslanje pozimi pa skoraj ni možno. Na smučeh v naravi pa je dan hitro prekratek.

Po dolgih letih ste se spet lotili študija na Fakulteti za šport, in sicer kineziologije. Ste že pri koncu?
Tu sem pa bolj počasen. Upam, da po končanih Olimpijskih igrah ne bo več toliko razlogov za izmikanje študijskim obveznostim.

Kakšne so vaše športne in življenjske želje v tem letu 2012?
Želim si, da bi v športu užival, ter da se bom lahko z najbližjimi veselil nastopov v Londonu.