Ko ni več meja

22.02.2012 | Luka Klopčič

Vprašanje kontinuitete slovenstva v času od zgodnjega srednjega veka do pomladi narodov

Ugledni strokovnjaki so osvetlili številna vprašanja, ki zadevajo tako zgodovinsko kot jezikovno kontinuiteto zgodnje-srednjeveških Slovencev.

Svetovni slovenski kongres je v Ljubljani pripravil 10. strokovno-znanstveni simpozij, ki se je tokrat osredotočil na osvetlitev slovenske zgodovine od zgodnjega srednjega veka do pomladi narodov. Z uglednimi strokov-njaki smo osvetlili številna vprašanja, ki zadevajo tako zgodovinsko kot jezikovno kontinuiteto zgodnjesrednjeveških Slovencev. Kot razpravljalci so na dveh okroglih mizah s svojimi prispevki sodelovali prof. dr. Igor Grdina, prof. dr. Janez Höfler, prof. dr. Marko Snoj, prof. dr. Alenka Šivic Dular, prof. Jakob Müller in mag. Silvo Torkar. Prispevek dr. Staneta Grande o Slovencih na Koroškem je zaradi njegove odsotnosti prebral predsednik Slovenske konference SSK Borut Korun, ki je celotni dogodek povezoval.
Poselitev Slovanov je večfazna, etnogenezo slovenskega naroda pa se postavlja nekako v 6. stoletje. S prihodom na današnje ozemlje, spojitvijo prišlekov s staroselci, sprejemanjem velikega dela njihove kulture, vendar z ohranjanjem svojega jezika, ki se je od takrat naprej razvijal na način, kot se ni noben drug slovanski jezik - postajal je unikaten. Z njim smo, tako kot tudi vsi drugi današnji slovanski narodi, postali enkratni tudi Slovenci. To je bil najbolj odločilen in najbolj prelomen čas naše zgodovine.
Pri poimenovanju Slovencev je treba najprej razmisliti o tem, kako in kdaj se tovrstno poimenovanje pojavi. Naši predniki so se na območju Alp naselili že v 6. stoletju – zanje se »neupravičeno« uporablja termin Alpski Slovani. Zagotovo so se sami imeli samo za Slovene, izraza Sloveni in Slovenci pa sta sinonima in povsem zamenljiva med seboj. Tujci so te prebivalce imenovali Karantanci oziroma Karniolci, odvisno od območja, na katerem so bili naseljeni. O (ne)smiselnosti različnega poimenovanja naših prednikov je z duhovito primero spregovoril eden od udeležencev simpozija: »Moja stara mati je bila rojena leta 1910. Gledano dlakocepsko, takrat še ni bila ne mati še toliko manj stara mati. Kljub temu ne bomo rekli, da ta ženska, ki se je rodila tistega leta, ni bila moja stara mati.« Enako velja za naše prednike. Karantanci so bili naši neposredni predhodniki in predniki, čeprav se jim niti sanjalo ni o današnjih Slovencih. Tudi mi nimamo pojma o tem, kakšni bodo naši potomci po nekaj stoletjih. Toda, ali je to zadosten razlog, da bi nekoč njih in nas poimenovali z različnimi imeni? Zagotovo ne! Naše prednike iz zgodnjega srednjega veka lahko zato mirno imenujemo za Slovence, saj je kontinuiteta tu jasna in nedvoumna, na tem ozemlju pa ni bilo nobenega drugega slovanskega ljudstva.
Zadnja nova dognanja zgodovinarjev to še dodatno potrjujejo, saj pod vprašaj postavljajo marsika-tere dosedanje trditve o nastanku in razvoju Slovencev. Očitki gredo predvsem na račun Wolframovega gledanja na Karantanijo, ki jo je opisal kot plemensko skupnost in ji pripisal multietnično naravo; sosednji Karnioli in podobni skupnosti na območju Italije kljub zelo podobni sestavi tega ne pripisuje. Razlikovati moramo še med označevanjem in samooznačevanjem; prebivalci so sami sebe namreč označevali kot Slovene ali Slovence. Prav tako je že Primož Trubar (1555) govoril o slovenski deželi in ne deželah, torej je razumel deželo kot enotno, čeprav je bila razdeljena na Kranjsko, Štajersko, Koroško in Istro. Še več, Trubar je za Slovence imel tudi tiste, ki so živeli pod Madžari, torej današnje Prekmurce in kajkavce.
Simpozija se je udeležilo nekaj več kot 50 ljudi, njegovo glavno sporočilo pa je, da Slovenci lahko upravičeno zagovarjamo neprekinjeno in svojevrstno etnogenezo na tem področju, katere osrednji element je jezik.