Marjan Grum: »Ocene kritikov me ne zanimajo«

22.02.2012 | Mag. Darja Zorko Mencin

Srečanje z 62- letnim legendarnim umetnikom Marjanom Grumom je izjemno doživetje, zato ni čudno, da so v knjigi gostov v njegovem zasebnem muzeju podpisi številnih pomembnih osebnosti z vseh koncev sveta. Zadnje čase se sploh ne ukvarja s promocijo svojih izdelkov. Pravi, da je preprosto srečen sedaj, ko ga ljudje pravzaprav najdejo kar sami.

Marjan Grum

Marjan Grum ponosno pove, da ima slovenske korenine. Njegova mama je s štirimi otroki prišla v Argentino. Svojo umetniško pot je začel bolj po naključju, saj je že kot otrok delal v trgovini z barvami. Na vprašanje, na kaj je kot umetnik najbolj ponosen v življenju, brez pomisleka odgovori, da je to dejstvo, da se ni nikoli prodal nobeni galeriji, čeprav je imel veliko dobrih ponudb. Poudari, da so v Argentini močni lobiji in vplivni bogati posamezniki, ki skušajo na umetnike vplivati tako, da jim narekujejo, naj se usmerijo na tiste vrste umetniških izdelkov, ki se dobro prodajajo. Največ mu pomeni popolna svoboda, da lahko z ljubeznijo ustvarja po svojih občutkih. Noče biti »serijski« umetnik ali umetnik po naročilu. Poudaril je, da ga številni umetniki želijo posnemati, vendar to preprosto ni možno, ker ga odlikujejo dolga leta raziskovanja in preizkušanja več tehnik, od kiparskih do slikarskih. Njegova dela imajo svoj poseben čar v kombiniranju različnih elementov in materialov. Med argentinskimi umetniki je izjemno priljubljen in mu priznavajo, da ima poseben talent v odkrivanju zanimivih elementov in v raziskovanju dimenzij oblik. V svoje slike in strukture vnaša življenje, zato delujejo, kot bi bile »žive«. Odkrito poudarja, da ne dela za umetniške elite in da ga pravzaprav ne zanimajo ocene kritikov.

Mladostniška leta

V eni izmed sob je zbirka fotografij iz Marjanovih otroških let. Po vojni so štiri leta preživeli v Avstriji, kjer je Marjan hodil v šolo. Po prihodu v Argentino je družina dobila sobo v nastavitveni stavbi, ki se je imenovala »sanatorio«. Vendar je bila soba tako majhna, da je bilo vanjo mogoče postaviti samo eno posteljo. Marjan in brat sta dve leti spala kar na hodniku. Mama je takoj začela delati v tovarni nogavic, Marjan se spominja, da je vstajala ob štirih zjutraj, da je otrokoma pripravila zajtrk. Najhuje je bilo zanj, ker so ga v šoli dali v prvi razred namesto v četrtega, ker ni znal špansko. Kmalu se je uprl in je šolanje nadaljeval šele pozneje. Po dveh letih so se preselili v predel San Justo, kjer je mama kupila skromno hišo. Z dvanajstimi leti je s konji prodajal kruh po ulici, za plačilo je dobil kosilo. Spominja se, da je bil kot otrok spreten pogajalec in se je dobro znašel. Kasneje se je zaposlil v trgovini barv, kjer je srečal mehiškega profesorja Lescotija. In prav on je odkril Grumov talent. Mnogo let je ustvarjal kot samouk. Resno se je z umetnostjo začel ukvarjati, ko mu je bilo 30 let.

Aktivna leta

Več kot osem let je aktivno deloval kot predsednik združenja »Camenita«, ki je imelo osnovni namen opozarjati na slab položaj umetnikov, širiti umetniško kulturo, odpirati razstave in umetnike povezovati. V njem je bilo kar 70 članov iz predela La Boca.

Veselje do zbiranja predmetov

Ko sem ga vprašala, s katerimi hobiji se ukvarja, mi je Marjan odgovoril, da jih nima, ker je pravzaprav vse, kar počne v ateljeju, zanj hobi in poudaril, da dela predvsem zase, iz svojega užitka in zadovoljstva. Večkrat se zgodi, da se v trenutkih navdiha popolnoma preda ustvar-jalnosti in ves teden ne stopi iz hiše. Takrat družina ve, da ga pustijo pri miru. V svoje umetniške izdelke dobro vključuje različne običajne predmete, kot so pipe, ogledala, les, rezalnice za meso, embalažo, kose črpalke za vodo, različne avtomobilske dele. Na inovativen način sliki doda skrbno izbrano tkanino, strukturo, žebelj, kavelj, verigo ali vijak.. Posebno ljubezen goji do lepote starega argentinskega lesa, ki se imenuje »cebracho«. Značilnost tega lesa je trdnost, ki zahteva še posebno spretnost pri obdelavi. Tukaj se kažejo njegove vrhunske sposobnosti, veščine, razvijajo se notranji umetniški potenciali. Eno izmed zbirk je posvetil Indijancem iz okolice Salte, s katerimi je delal nekaj mesecev.

Oblikovanje z železom

Marjan pravi, da je železo tisti material, s katerim se nenehno poigrava. Bil je prvi, ki je začel oblikovati čarobne figure z varjenjem. Pri mnogih delih preko senc in z izmenjavo luči ustvarja posebno izraznost. Stalno išče nova potencialna razmerja in učinke. Dolga je njegova umetniška pot, ko se je počasi iz obrtnika preoblikoval v vodilnega umetnika, ki z vsako strukturo pripoveduje svojo zgodbo. Zaupal je, da za železno figuro, ki je velika okoli 12 centimetrov, običajno potrebuje dva dni dela. Kot pravi, pri vsakem izdelku doda nekaj posebnega, to je podobno, kot bi okusni jedi dodali posebne začimbe, s katerimi bi dosegli božanskost okusa. Magičnost njegovih izdelkov je ravno v teh začimbah, ki delujejo kot navdih. Kot sam poudarja, je neverjetna možnost kombiniranja tehnik, ki »mrzlemu« dodajajo življenje. Prednost železa kot materiala je ravno v tem, da se učinki oblikovanja vidijo takoj in ni treba čakati več mesecev, da bi se figura posušila. Kot pravi Marjan, si ne predstavlja, da ne bi neprestano delal, zadnje čase se ukvarja s strukturami manjših dimenzij, v preteklih letih pa je ustvaril veliko figur iz cementa, visokih celo dva metra.

Razstave

Nemogoče je prešteti vse njegove izdelke, ki se pojavljajo tako po Argentini kot v drugih državah, kot so Avstralija, Avstrija, Brazilija, Čile, Kolumbija, Francija, Nemčija, Nizozemska, Indija, Portugalska, ZDA, Urugvaj, Španija, Japonska in Slovenija. Nazadnje je razstavljal v muzeju »Museo de la Pasión Boquense«, kjer so ga zaradi izjemnega obiska prosili, da je razstavo podaljšal za dva meseca. Poudarja, da je njegova hiša »prazna«, če v njej ni prav vseh njegovih izdelkov.

V čem je skrivnost muzeja?

Muzej je nastal dokaj spontano, saj je bila najprej Marjanova želja, da si zase uredi razstavni prostor. Hiša je stara prek 130 let in jo je kupil od italijanskih lastnikov v zelo slabem stanju. Stoji v znamenitem predelu Boca, kjer se vsak dan vrstijo množice turistov z vsega sveta. Marjan ponosno pripoveduje, kako je potekala obnova cele hiše, vsak nadomestni del je našel v drugih hišah v okolici. Stare dele stopnic ali stebrov je uporabil pri svojih izdelkih. Ogrodje za vodovod, na primer, je uporabil pri eni od njegovih čudovitih struktur. Muzej je bil uradno odprt leta 2003, ko sta mu ministrstvi za kulturo in turizem dodelili značaj posebnega kulturnega centra. Poimenoval ga je Conventillo. Obiskovalcev, ki jih prijazno sprejme, ne šteje. Mimogrede doda, da ga je v tradicionalni noči muzejev, ko se odprejo vrata vseh muzejev v Buenos Airesu, obiskalo prek 1700 oseb. Ni prostora v hiši, kjer ne bi hodili z začudenjem in občudovanjem polne prisotnost izdelkov, struktur in likov. Človeka dobesedno prevzame prijetno ozračje lesene hiše, saj je imenitno ohranjena podoba starih dni, stene so pobarvane in okrašene tako z argentinskimi kot s slovenskimi simboli. Iz ulice se slišijo zvoki tanga in klepet radovednih turistov, ki začudeno gledajo v označbo pred hišo. Vodene oglede izvaja za osnovne in srednje šole, umetnike, skupine turistov in različne delegacije.

Svoboden človek

Marjan je legenda med argentinskimi umetniki. Po naravi je nemiren raziskovalen človek, ki želi ustvarjati brez vsakršnih zunanjih omejitev. Več kot 15 let je študiral pri različnih umetnikih, od kiparjev do slikarjev, kot sta Fabian Galdanes in Paletti Inbiangij. Pravi, da je našel samostojno pot, pravzaprav je njegov slog še najbolj podoben tehniki kolažu, kar pomeni, da so dela sestavljanka iz različnih materialov in oblik, ki ustvarjajo povsem novo formo. S »kilometrino« vsakdanjega oblikovanja jih še brusi… Zanj je značilno, da je popolnoma predan svojemu ustvarjanju, saj ne nosi ure in pri sebi nima telefona niti dokumentov. Je zelo odkrit in pogumen človek, ima pozitivno naravnanost in visoko ceni etična načela. Njegova slovenščina je zelo dobra glede na to, da v glavnem deluje v argentinskem okolju. Ko sva se pogovarjala v španščini, so mu oči zažarele in beseda je tekla o zgodbah in idejah. Pravi, da mu je všeč, da si lahko s svojim delom zasluži dovolj, da ima primeren standard, čeprav razmere v Argentini za umetnike niso enostavne. Država jim ne podeljuje posebnega statusa. Izžareva ljubezen do življenja in ustvarjanja. Posebne želje po potovanjih nima. Vez s Slovenijo ohranja prek tedenskega časopisa, ki ga izdaja organizacija Zedinjena Slovenija. Ves čas je intimno povezan s slovenskimi koreninami, čeprav je bil v Sloveniji samo enkrat.
Marjan, hvala vam, da ste mi odkrili tančico svoje umetnosti in me popeljali do spoznanja, da lahko vidimo okoli sebe veliko predmetov, če smo le malo bolj pozorni na dogajanje.