Motivi so jo našli sami

28.12.2011 | Blanka Markovič Kocen

Med romanistiko, književnostjo in likovno umetnostjo je izbrala slednjo in postala legenda slovenske grafike. Celoten grafični opus je zaupala MGLC.

Umetnica z eno od obiskovalk in pomočnico direktorice MGLC Yasmin Martin Vodopivec (v ozadju) (Foto: Jaka Babnik)

Tinca Stegovec (1927), slovenska slikarka in grafičarka, velja za eno od spremljevalk Ljubljanske grafične šole. Celoten grafični opus z matricami in štirimi risbami ter velik del svoje strokovne knjižnice je po spletu okoliščin podarila Mednarodnemu grafičnemu likovnemu centru (MGLC), kjer so 1. decembra odprli njeno retrospektivno razstavo. Pred otvoritvijo je velika umetnica za Slovenijo danes razgrnila spomine na svojo ustvarjalno pot.

Kakšni so bili vaši umetniški začetki?
Zelo zdravo in srečno otroštvo sem preživela v središču Slovenije, na Vačah, kjer je bil moj oče učitelj in šolski upravitelj, kar je bilo zame zelo pomembno. V šolo sem se namreč morda prav zato vpisala že s petimi leti, brala pa sem že pred tem. Moje prvo čtivo so bile zgodbe v mladinskih revijah Vrtec in Zvonček. Dobro se spomnim, kako sem občudovala tako pisano besedo kot ilustracijo in ju skušala ponoviti. Zaželela sem si, da bi kakšen obraz tudi sama naslikala in začela risati ljudi iz svojega bližnjega okolja. Vsi člani družine so moje početje spremljali z dopadljivostjo… Posebno oče je bil zadovoljen, starejša sestra Vida pa je slovesno izjavila, da bom šla na akademijo, kar se mi je takrat zdelo povsem normalno in prav. Ko smo se pri mojih šestih letih preselili v Ljubljano, sem se začela z risanjem resneje ukvarjati. Šolske čitanke so namreč prinašale tudi podobe naših pesnikov in pisateljev. Risali so jih Jakac, Smrekar in Gaspari, iz spoštovanja do njihove pisane besede sem jih zavzeto prerisovala. Za srednjo šolo sem, tudi po nasvetu starejše sestre, izbrala klasično gimnazijo. Kot dijakinja višjih razredov sem obiskovala še risarski tečaj, ki ga je v svojem ateljeju v pred kratkim podrtem Kolizeju vodil kipar Franc Gorše, in začela še posebej vrednotiti umetnost.

Literarnega ustvarjanja pa niste povsem opustili?
Zelo veliko sem brala in pisala dnevnik, marsikaj v francoščini, zlasti tisto, kar naj bi drugim ostalo skrito. Obenem sem risala ljudi v svojem okolju, sošolce, sošolke, profesorje…
Po maturi sem se vpisala na akademijo, čeprav sta me zelo mikali tudi romanistika in književnost. Študirala in diplomirala sem na slikarskem oddelku, nato pa me je v svojo grafično specialko prejel prof. Jakac. Bila sem zelo srečna, še zlasti zato, ker takrat ženske še niso obiskovale grafične specialke. Jakac mi je bil naklonjen. V specialki smo pripravljali plošče, materiale, jedkali in tiskali, risali pa smo doma. Spet sem risala ljudi, obraze, sčasoma cele figure, tako v domačem okolju kot tudi zunaj. Veliko zagona in navdušenja mi je dala nagrada Prešernovega sklada za študente. Ob zaključku študija smo imeli na akademiji razstavo, ki jo je videl sloviti hrvaški slikar prof. Ljubo Babić. Ob mojih eksponatih je izjavil: »Ovo vama nije student nego je umjetnička ličnost!« Potem so profesorji z akademije, predvsem tisti, ki so študirali pri njem v Zagrebu, postali pozorni name. Postala sem samozavestna in začela svobodno, samostojno delati predvsem grafiko, čeprav slikanja nisem opustila. Toda od tega nisem mogla živeti, zato sem se zaposlila na gimnaziji. Ker je bila ta zaposlitev zelo obilna, sem sčasoma opuščala slikarstvo in se posvečala grafiki.

Ste izjemna opazovalka dogajanja okoli sebe in tudi svoje lastne duše. Kako izbirate motive za svoje ustvarjanje?
Zmeraj sem risala po opazovanju. Današnja likovna vzgoja je takšna, da otroci v glavnem slikajo po domišljiji, igrivo in sproščeno. Moji motivi so bili vedno ljudje, v svoji zreli dobi pa jih sploh nisem iskala, ampak lahko rečem, da so motivi našli mene. Ko sem, denimo, šla po vsakdanjih opravkih, sem nenadoma opazila kak prizor in ga skicirala. Potem sem ugotovila, da je tisti prizor prispodoba tedanjega dogajanja v mojem ali družbenem življenju. Ker se je tega nabralo precej, s tehniko praktično nisem dohajala idej.

Kako pa nastaja vaše grafično delo od zamisli do odtisa?
To je zelo obsežno. Najprej je skica, potem uredim risbo v tistem formatu, ki ga bo imela grafika. In pri tem je že jasno, kakšna je ideja in kaj me je pritegnilo. Nato prenesem risbo na kovinsko ploščo in začne se dolgotrajen proces izdelave grafike v globokem tisku. Sprva, ko sem začela, je bila to čista jedkanica, ki sem jo pozneje obogatila z akvatinto, v Parizu pa sem počasi prešla na kombinirano tehniko, reliefni tisk, reliefno jedkanico, črtno jedkanico… Reliefno jedkanje z globinami daje prostorski videz grafiki, črtna jedkanica obrise predmetom, akvatinta tone, barva zrak… To tehniko sem izoblikovala po svojem študiju v Parizu, kjer sem marsikaj pridobila.

Kakšen izziv je za vas pomenila pridobitev pariške štipendije ter odhod v francosko prestolnico in na nek način prestolnico umetnosti?
V Pariz sem si želela že dolgo, in sicer zato, da bi se seznanila z moderno umetnostjo. Prej sem bila vsepovsod. V Italiji, denimo, sem se srečala s klasično, renesančno umetnostjo, Pariz pa je bil takrat prestolnica moderne umetnosti, ki se je pozneje preselila v London, danes pa je to New York. Dobila sem štipendijo za svobodni študij, vendar sem že po enem tednu začutila potrebo, da bi delala grafiko, kar pa v hotelski sobi ni bilo mogoče. Želja, da bi pripadala določenemu krogu ljudi, me je pripeljala v atelje angleškega grafika Stanleyja Williama Hayterja, ki je zelo slovel kot pedagog. Številni grafiki od vsepovsod, predvsem s špansko govorečega sveta, in iz Azije, so s seboj prinesli svoje izkušnje in spoznala sem mnoge skrivnosti globokega tiska.

Povsod, kamor ste odhajali, ste našli prijatelje in prijateljstva tudi ohranjali. Kaj vam pomeni prijateljstvo?
Prijateljstvo je pravzaprav razširjena družina, torej tisti krog ljudi, kjer si sprejet, te razumejo in hočejo dobro, jaz pa njim. Ti prijatelji so bili sprva samo domači ljudje, potem pa sem bila vabljena na mednarodne kongrese, ki jih je prirejal mednarodni biografski center Cambridgea. Tam sem spoznala zelo zanimive ljudi in se sprijateljila najprej z belgijsko komparativistko, urednico likovne revije Spechaal, Lisette de Backer, s katero sva si dolgo dopisovali. Na kongresu v Madridu sem srečala Brid O’Doherty, Irko iz Dublina, tudi komparativistko, ki je imela štipendijo za Pariz. V spominu mi je ostala še poljska Židinja Sarah Gumpreht Linke, nekdanja taboriščnica, ki je vodila izraelsko galerijo v Amsterdamu.
Moji prijatelji so bili tudi prof. Jakac, dr. Trstenjak in zdajšnji kardinal Rodè. Milček Komelj je zapisal, da je bil Trstenjak do mene očetovski, Jakac zaščitniški, Rodè pa spodbuden. Ti prijatelji so mi dostikrat tudi kaj svetovali, ker je bilo moje življenje polno težav. Zaradi številnih nemirov in sprememb v preteklem stoletju imam vtis, kot bi od mojih začetkov minilo že tisoč let.

Kaj štejete za vrh svojega ustvarjalnega dela?
Po mojem in po mnenju številnih poznavalcev je to grafika z naslovom Knjiga. Gre za podobo knjige, delo mojega priljubljenega pisatelja, Louisa Evélyja, v travi. Evély je bil francoski pisatelj belgijskega rodu. Dolgo obdobje je bil moj duhovni vodja, čeprav ga nisem osebno poznala. Pisal je o aktualnih temah, eno njegovih knjig sem celo prevedla.

Katera od mnogih razstav se vam je posebno vtisnila v spomin?
Grafični listi se v nasprotju s kipi in slikami zlahka pošiljajo. Posebno doživetje je bila zame otvo-ritev razstave v Šoštanju, za dan žena, ki jo je z velikim razumevanjem odprl nedavno preminuli Jože Hudeček. Prišle so preproste ženice iz okoliških vasi in so se strašno zanimale, kaj pomeni ta in ona slika. To je drugače kot v mestih, ko bolj gledajo, kdo je napravil kot kaj je napravil. Posebna je bila razstava v Rimu, v Studio d’Arta Moderna, prvič zato, ker znajo Italijani zaradi svoje tradicije zelo dobro čitati likovno delo, v kakršnemkoli slogu je. Nek starejši arhitekt je izjavil: »Gospa, vi ne delate umetnosti iz ljubezni do umetnosti, ampak iz ljubezni do ljudi.« To se mi je zdelo precej točno. O razstavi so italijanski časniki pisali zelo pozitivno. Tretja zanimiva razstava je bila v Atenah, v galeriji Parnasos. To je neka posebna stavba, podobna našemu NUK-u, kjer se avtor pogovarja z ljudmi, ki mu posredujejo svoje izkušnje in tako dobi neko potrditev. Bolj v slabem spominu pa mi je ostala razstava v Londonu, ki je bila sicer uspešna, a sem bila ob vrnitvi deležna zavisti slovenskih kolegov. Imela sem mnogo težav zaradi te razstave.

Svoj grafični opus ste oddali v trajno last MGLC-ju, nacionalni ustanovi. Zakaj ste se tako odločili?
Zaradi selitve sem bila primorana svoj grafični opus nekam dati. Hiša, v kateri sem prebivala celih 67 let, na Gosposki ulici 10, se je spreminjala v hotel. Močno me je skrbelo, kam bi s svojim življenjskim delom. Dali so mi dve leti časa, prišlo pa je nenadoma. Lahko rečem, da je bila to generalka za smrt. Izbrala sem si grafični center, ker je strokovno najbolj merodajna ustanova, poleg tega pa je v Ljubljani, kjer sem preživela vse življenje.