Snežni gradovi kot zgodba turizma

09.01.2012 | Renata Picej

Črna je tudi zelena, zlata in predvsem bela

Koroška ima veliko posebnost. Črna, kraj na koncu Mežiške doline, kot edina v Sloveniji poleg mnogih lepot vabi tudi z barvami. Včasih s črno, sinonimom za slikovito, prijetno naselje v dolini ob reki Meži, ki mu je pečat nadelo preko sto let železarstva, drugič z zeleno, ko v zrelem poletju sveže dihajo travniki in gozdovi treh dolin (Topla, Koprivna in Bistra) in glasno šelesti Najevska lipa (mati vseh slovenskih lip in kraj vsakoletnega srečanja državnikov), ki ji postiljajo varno gnezdo v skalnem objemu Pece, potem blešči zlata barva, ko se iz smučarskih vijug, začetih na črjanskem smučišču, izriše ime Tine Maze (nenazadnje je Črna prava »vas olimpijcev«; poleg bratov Putgar še Katjuša Pušnik, Mitja Kunc, Nataša Lačen, Aleš Gorza in zdaj Tina Maze), in potem z belo barvo. Belo kot sneg, iz katerega so postavljeni domišljijski gradovi Kralja Matjaža.

Snežni gradovi

Ko na Koroškem zapade sneg, se na začetku vsakega leta visoko nad Črno, v Podpeci, tam na ramenu Pece, vse od leta 1992 dogaja pravi vzorčni model turističnega doživetja – »Gradovi kralja Matjaža«. Največkrat zadnjo soboto v januarju. Takrat od blizu in daleč pridejo skupine snežnih gradbincev, ki imajo cel dan časa, da do mraka, na parceli 5 krat 5 metrov postavijo svoj sanjski grad ali, v novejšem času vse bolj popularno, svojo domišljijsko skulpturo. S temo je konec ustvarjanja. Takrat so na vrsti ocene in nagrade ter veselo druženje pozno v noč. Obiskovalci pravljične pokrajine in snežno-ledenega domišljijskega parka so dobrodošli v sobotnem popoldnevu in večeru, ko plameni sveč in bakel slavnostno okrasijo prizorišče in ko veliki in majhni otroci lahko vstopijo v živo pravljico tam daleč od ponorelega sveta.

Kralj Matjaž

Kralj Matjaž je lik iz ljudskih pripovedk z zgodovinskim ozadjem in ga najdemo v številnih izročilih. Poleg slovenskega še v madžarskem, ruskem in drugih. Legenda o Kralju Matjažu pravzaprav pripoveduje zgodbo o Matiji Korvinu, ki je vladal slovenskim deželam v času Karantanije in je bil dober kralj. Obiskovali so ga siromaki in zatirani in vsem je nudil pomoč in zaščito. Dal je kovati zlatnike in med njegovim vladanjem je Koroška doživljala zlate čase. Ker so mu bili drugi vladarji nevoščljivi zaradi njegove mogočnosti, so združili svoje vojske proti njemu. S samo stotimi preživelimi junaki se je moral skriti v votlino pod Peco, ki se mu je sama odprla in ga skrila pred sovražniki. V votlini se je Matjaž usedel za mizo, ostali pa so se posedli po tleh okrog njega in zaspali. Legenda pravi, da se bo, ko mu brada zraste devetkrat okoli mize, prebudil. Takrat bo pred njegovo jamo sredi zime zrasla lipa. Od polnoči do ene zjutraj bo cvetela, potem se bo posušila in takrat bo Matjaž s svojimi vojaki stopil na plano, premagal in zatrl vse svoje sovražnike, pregnal krivico s sveta in v blagostanju zavladal Slovencem.