»Uresničila sem sebe in svoje življenjsko poslanstvo«

20.02.2012 | Blanka Markovič Kocen

Iz rojstnega Celja jo je življenjska pot odpeljala v Stuttgart in Berlin, kjer se je kot učiteljica dopolnilnega pouka slovenskega jezika in kulture med drugim naučila sprejeti drugačnost drugih, od tod pa na Koroško. Slovenska študijska knjižnica v Celovcu pod njenim vodstvom postaja pravi kulturni center.

Jerneja Jezernik

V domačem okolju vas je sicer navdušila življenjska pot svetovne popotnice in pisateljice Alme M. Karlin, o kateri ste napisali tudi knjigo, vendar očitno ne dovolj, da bi vas zadržala doma. Po končanem študiju slovenščine in nemščine na filozofski fakulteti v Ljubljani ste se namreč odločili oditi v Nemčijo. Zakaj?
Vzrokov za takšno odločitev je bilo več. Spremeniti sem morala svoj pedagoški pogled, saj sem namesto gimnazijcev v Velenju začela poučevati slovenski jezik in kulturo otroke slovenskih zdomcev druge ali tretje generacije v nemški zvezni deželi Baden-Württemberg in v Berlinu, ki so imeli in imajo vsak svojo specifično individualno, ne samo jezikovno zgodbo. Največji izziv zame je bil, kako motivirati te učence za učenje slovenskega jezika, saj dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture v Nemčiji poteka na prostovoljni bazi. V učenje sem poskusila vključiti čim več uporabnega znanja in spodbujati kreativno pisanje v slovenščini. Od svojih učencev sem se tudi veliko naučila, predvsem kar zadeva večjezikovne in večkulturne plasti človekove identitete in spoštovanje le-te. Prav tako sem sredi tujine odkrila, kje in kaj so moje korenine. Le tako je bilo mogoče sprejemati in sprejeti drugačnost drugih. Po tem, kako razmišljam danes, vidim, da so bila leta zunaj meja Slovenije zame zelo koristna.

Kako ste se srečali z likom Alme M. Karlin, zakaj vas je tako prevzela in kako ste zbirali gradivo za monografijo Alma M. Karlin – državljanka sveta?
Ko sem bila še gimnazijka, je moja pot od šole do celjske železniške postaje vodila mimo hiše, kjer se je rodila svetovna popotnica in pisateljica Alma M. Karlin. Že zelo zgodaj sem začela prebirati njena dela, vsa napisana v nemščini, ki so mi odprla vsa mogoča obzorja, od geografskih širin do notranjih globin. A o tej znameniti in drzni ženski takrat skoraj nihče ni nič vedel ali ni hotel vedeti, zato sem se odločila, da bom velik del svojega radovednega odnosa do sveta namenila raziskovanju življenja in dela Alme M. Karlin, ki me je navdušila tudi zato, ker je odločno hodila po svoji poti in kljub mnogim zapletom in številnim tegobam uresničila sebe in svoje življenjsko poslanstvo. Najprej sem si seveda drznila prevesti le njene novele iz Srednje in Južne Amerike z naslovom Smrtonosni trn, potem njene Japonske novele, nazadnje pa sem zaradi dobrega odmeva pri bralcih, kritikih in urednikih na pobudo urednice pri Mladinski knjigi Nele Malečkar napisala monografijo Alma M. Karlin – državljanka sveta, ki je leta 2009 prvič na Slovenskem tudi v oblikovno izjemno privlačni podobi predstavila razmeroma celosten pogled na življenje in delo te prepoznavne Celjanke in svetovljanke.

V Stuttgartu in Berlinu ste bili učiteljica dopolnilnega pouka slovenskega jezika in kulture. Po čem pa se to pedagoško delo razlikuje od klasičnega poučevanja?
Meni osebno je bilo najbolj pri srcu to, da sem se lahko posvetila prav vsakemu učencu posebej. Sicer je bil za poučevanje slovenskega jezika in kulture predpisan okvirni učni načrt, zaradi specifičnega individualnega (pred)znanja slovenščine pri otrocih druge in tretje generacije slovenskih zdomcev pa si moral biti pri poučevanju inovativen, spontan, učence si moral znati na vse mogoče načine motivirati, jih spodbujati, spremljati v njihovi osebni in jezikovni rasti, če si hotel, da so ti sledili in se razvijali. Zame so bili vsi pravi mali čudeži, hvaležna sem za to priložnost in darilo.

V Nemčiji ste se dejavno vključili v življenje slovenske skupnosti. S kom vse ste sodelovali in na kakšen način?
Seveda, učitelj dopolnilnega pouka slovenskega jezika in kulture v Nemčiji je imel in še vedno ima posebno vlogo, saj se nanj za pomoč obračajo tako učenci, ki obiskujejo dopolnilni pouk, kot tudi njihovi starši, v glavnem zaradi nasvetov pri jezikovni vzgoji, pa tudi pri drugih vprašanjih. Sodeluješ pri pripravi kulturnih sporedov slovenskih društev in slovenskih katoliških misij, z generalnimi konzulati in veleposlaništvom, s kulturnimi atašeji, znanstveniki, nemškimi deželnimi šolskimi oblastmi, drugimi tujimi in domačimi učitelji, skratka, delo je pestro in od učitelja zahteva celostno osebnost tako v času poučevanja kot tudi zunaj njega. To pač postane tvoj način življenja. Meni je bil všeč.

Posebno močan vtis je, kolikor vem, na vas napravil Berlin. Ali lahko pojasnite zakaj? Ste ga težko zapustili?
Ja, ja, Berlin multikulti, večkulturna nemška prestolnica, skriva presenečenja prav na vsakem ko-raku. Zame je večkulturnost neverjetno simpatičen in privlačen koncept, saj od tebe zahteva, da si ves čas dejaven navzven in navznoter, učiš se z drugimi in drugačnimi, učiš se zase. In po naključju sem v berlinski državni knjižnici Staatsbibliothek zu Berlin leta 2006 odkrila celo dotlej še neznano zapuščino Alme M. Karlin ter sodelovala v projektu evidentiranja njene tamkajšnje zapuščine v obliki tipkopisov, pisem nemškemu založniku Maxu Möhringu in lepih akvarelov za naslovnice njenih knjig, ki pa zaradi usodnih posledic druge svetovne vojne žal nikoli niso izšle. Mislim, da s tem mestom še nisem končala svoje zgodbe, toliko moram še odkriti!

Kako ste se od opevane berlinske večkulturnosti navadili na koroško ozkost?
Ozkost ali širina, to je stanje duha, ne konkretnih geografskih danosti. Je pa res, da se posamezna kulturna okolja med seboj razlikujejo, a v vsakem najdeš ogromno zanimivih reči, ki pritegnejo tvojo pozornost. Sama sem Berlin zapustila zato, ker sem imela občutek, da sem se v pedagoškem poklicu že veliko naučila, želela sem početi še kaj novega. Najprej je bila preselitev na Koroško razmeroma težka, v kratkem času sem namreč morala znova začeti s točke nič: nisi (bil) del tega okolja, nimaš socialnega zaledja, nikogar ne poznaš, si »samo« to, kar si in znaš, a to je zame vedno znova tisto, s čimer izzivam in odkrivam svojo identiteto. Doslej mi menjava kulturnih okolij še nikoli ni škodovala. Prav nasprotno.

S čim ste se na Koroškem v zadnjih petih letih ukvarjali?
V zadnjih petih letih sem bila lektorica in urednica koroškega tednika Nedelja, ki ga izdaja krška škofija za slovensko beroče bralce (večinoma) na južnem Koroškem. V uredniškem delu svojega novega poklica sem lahko delala tisto, kar me res veseli: urejala sem otroške strani, na katerih sem prihajala v stik z najmlajšo generacijo na Koroškem, ki je jezikovno in ideološko (še) popolnoma neobremenjena. Sourejala sem tudi kulturno prilogo Nedelje in imela v njej svojo rubriko Poglejmo čez plot. Postala je tako značilna, da so me bralci začeli ogovarjati z besedami gospa Poglejmo čez plot. Trudila sem se, da bi ozkost na obeh straneh Karavank premagala meje in ovire v glavah ljudi. Prav tako sem vpeljala tudi rubriko Pokaži jezik, v kateri sem predstavljala mlade koroške likovne, glasbene, filmske in gledališke ustvarjalce. In pri tem ugotovila, da je prav lepo, če se zgodbe nadaljujejo in rastejo. Tako kot ljudje.

Tudi kot ravnateljica Slovenske študijske knjižnice v Celovcu ste nadvse ustvarjalni. Kateri so vaši sedanji najpomembnejši projekti?
Odkrito povedano, če bi morala opravljati zgolj bibliotekarsko delo, bi mi verjetno kmalu postalo dolgčas. Tako pa sem razvila zamisel, kako iz Slovenske študijske knjižnice v Celovcu v bodoče narediti manjši kulturni center. V načrtu imamo literarne večere in srečanja tako z mlajšimi kot starejšimi bralci, obogateno ponudbo Bralne značke, knjižne čajanke za otroke, prvo s koroško pisateljico Sabino Buchwald smo že uspešno izpeljali, čisto poseben projekt pa so Popki literature, ki smo ga pripravili v sodelovanju s Promladjo Volbankove ustanove, Krščansko kulturno zvezo in Slovensko prosvetno zvezo, založbo Wieser in radiem Agora ter Društvom slovenskih pisateljev v Avstriji. Želimo namreč mentorsko, uredniško, finančno in promocijsko pomagati mladim koroškim literatom, ki pišejo v slovenščini, pri izdaji in promociji njihovih literarnih prvencev. Upam si trditi, da je to za koroške razmere naravnost revolucionaren korak, in upam si upati, da bomo to tudi res znali in zmogli izpeljati. Prva tri literarna imena in prvi trije prvenci bodo med nami že za letošnji osrednji slovenski kulturni praznik.

Kako komentirate literarno ustvarjalnost na Koroškem?
Zanimiva, živa, živahna, vsebinsko pestra, tudi s prihodnostjo. Predvsem pa dvojezična, kar omogoča nenehen, dejaven in spoštljiv »pogled čez plot« med obema kulturama.