Visoki jubilej Zorka Simčiča

16.01.2012 | Sonja Avguštin

»Argentinski čudež« so ustvarili ljudje, kot je Zorko Simčič, čigar 90-letnico so slovesno in spoštljivo zaznamovali v Svetovnem slovenskem kongresu.

Omizje večera: z leve Stanislav Raščan, Zorko Simčič, Brane Senegačnik in Tone Rode

V sredo, 23. novembra 2011, smo pripravili večer s pisateljem, publicistom in esejistom, akademikom Zorkom Simčičem ob praznovanju njegovega 90. rojstnega dne.
V Mariboru rojeni pisatelj je močno zaznamoval kulturno življenje slovenskega izseljenstva v Argentini, kjer je živel več kot štirideset let. Tam je bil med drugimi soustanovitelj Slovenske kulturne akcije ter prvih dvanajst let urednik osrednje emigrantske kulturne revije Meddobje. Po osamosvojitvi Slovenije se je vrnil v domovino. Leta 2005 je bil imenovan za izrednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, letos za rednega.
Večer je vodil dr. Stanislav Raščan, gosta omizja pa sta bila Tone Rode, direktor Družine, in doc. dr. Brane Senegačnik, profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Tone Rode je opisal Simčičevo dejavnost v slovenski skupnosti v Argentini, katere del je bil tudi sam. Med drugimi je izpostavil njegove nagovore v okviru mesečnih mladinskih maš pa tudi njegova predavanja na slovenskem visokošolskem tečaju: »Odpiral nam je glavo, srce in duha, predvsem pa omogočal, da smo 12.000 kilometrov stran od matične domovine razumeli, kaj je to očetnjava, kaj so ‘tvoje korenine’, ne glede na to, če si rojen tu ali tam, ali kjerkoli drugje,« je dejal Rode. Dodal je še, da so t.i. »argentinski čudež« ustvarili ljudje, kot je Zorko Simčič, »in nam predali to baklo, za katero kljub razdalji neka generacija v Buenos Airesu pa tudi mi na tej strani mostu še vedno čutimo zavezo, da jo držimo še visoko k višku.« Opisal ga je tudi kot človeka humorja in dobrega spomina, nikoli ni bil dolgočasen vzgojitelj. Navdihuje s svojim veseljem do življenja, ki ga ohranja kljub prestanim preizkušnjam in trpljenju.
Simčičeva vrnitev v domovino po njeni osamosvojitvi je predstavljala pomemben dogodek za slovensko literaturo, ki je »naenkrat spoznala, da je že dolgo časa nekaj več od tistega, kar je tedaj mislila, da je,« je dejal Brane Senegačnik. Kot večina ljudi v matični domovini se je tudi on s Simčičevimi deli, ki predstavljajo trajne dosežke slovenske literature, seznanil šele po njegovem prihodu v Slovenijo. Kot pravi, je bil Simčič vseskozi živo povezan s slovensko literaturo in slovenstvom, vrnil pa se je kot iskriv in zanimiv sogovornik, ne samo zaradi življenjskih izkušenj ampak predvsem zaradi njegove žive vpetosti v sedanjost. »Je človek, ki vso svojo izkušnjo živi izredno intenzivno v tem trenutku,« je še dodal.
Slavljenca in številne udeležence večera je navdušil Mešani pevski zbor Glasbene matice Ljubljane, ki je pod vodstvom Špele Vrtačnik zapel ljudsko iz Bele krajine Aj, zelena je vsa gora in ljudsko iz Benečije Preuozke so stazice.
Na koncu večera je dr. Boris Pleskovič akademiku Zorku Simčiču za njegov visoki jubilej in življenjsko delo izročil priznanje in zlatnik Svetovnega slovenskega kongresa. Simčič je ob zaključku kot odgovor na najbolj pogosto vprašanje o njegovi vitalnosti dejal: »Človek dobiva energijo, če ima rad sebe, svoje najbližje in kakšno idejo, kateri se posveti, naj bo to Bog, narod ali poklic. Nekaj moraš imeti do take mere rad, da trpiš, če se nekdo iz tega norčuje, da te boli in celo jezi.« O prebujanju narodne zavesti pa pravi: »Kdor nima nekega odnosa do svojih korenin, ne more živeti zdravo.« Dodaja pa, da je žal danes patriotizem skoraj žaljivka, vendar meni, da ta ne izključuje internacionalizma, ampak verjame, da le-ta more upoštevati posamezne narode.
Za zaključek so vsi udeleženci zapeli Zorku Simčiču zdravico z iskreno hvaležnostjo za vse, kar je slovenskemu narodu izročil v dosedanjih devetdesetih letih svojega življenja.