Zelo uspešna, a bi želela narediti še več

22.02.2012 | Ana Mrzlikar

Hamburg je nemško mesto, v katerem se dogaja nenavadno veliko »slovenskega«. Poleg rednih srečanj slovenskih zdomcev v katoliški skupnosti, ki jo enkrat mesečno obišče Dori Pečovnik iz Berlina, je zelo aktivna zlasti mlada skupina okrog lektorice slovenskega jezika na univerzi v Hamburgu, Monike Pemič.

Poklic Monike Pemič (pa tudi drugih lektorjev slovenščine po svetu) je pravzaprav tudi poklic promotorja naše dežele.

Monika Pemič je bila rojena v Ljubljani, kjer je tudi odraščala. Na filozofski fakulteti je doštudirala umetnostno zgodovino in ker takratne možnosti za magistrski študij niso bile ustrezne, se je odločila oditi v tujino.
»Tujina me je že med študijem zelo mikala, Hamburg pa je z Warburgovim inštitutom zibelka šole za umetnostno zgodovino. Uspelo mi je dobiti štipendijo nemške vlade (DAAD) in tako sem oktobra 1995 prišla na sever Nemčije. O Hamburgu tedaj nisem vedela prav dosti. Ker je znano pristanišče, sem si ga prestavljala ob morju. Dejansko leži 100 km v notranjosti dežele ob reki Elbi oz. Labi. Zaradi pristanišča je mesto zelo odprto, v njem živijo tujci iz najrazličnejših dežel. Od prvega trenutka sem se v mestu, ki ima skoraj toliko prebivalcev kot Slovenija, ob tem pa je zeleno in precej bolj umirjeno kot Berlin, dobro počutila. Univerza v Hamburgu se je tradicionalno ponašala s ponudbo pouka in študija več kot sto tujih jezikov. Slovenščina je zasidrana na tukajšnji univerzi že od petdesetih let dalje. Celo priznani slovenski jezikoslovec Jože Toporišič je eno leto s Humboldtovo štipendijo preživel na tukajšnjem inštitutu za slavistiko,« pripoveduje Monika.

Lektorica je postala po naključju

Vendar je Monika kot študentka filozofije in umetnostne zgodovine na inštitut za slavistiko prišla precej po naključju. Dva meseca po prihodu v Hamburg je spoznala študenta, ki se je učil slovenščine. Že tri tedne kasneje jo je poklical in povedal, da je lektorica slovenščine zbolela in tako sta se domenila, da bom prevzela pouk. Prvo uro pouka je imela v petek, 13. januarja 1995, ki se je izkazal za bolj usodnega, kot je sprva mislila. Študentje so jo predstavili predstojniku, ki je bil zelo vesel, da se je v teh oddaljenih krajih tako hitro našel nadomestni učitelj. Pogoj za to delo je slovenščina kot materni jezik in opravljena diploma na slovenski univerzi. »Šele potem sem vzpostavila stike s Centrom za slovenščino na tujih univerzah, pri katerem so me osem let kasneje zaposlili za polovičen delovni čas. Že celih devet let se od takratne začasne rešitve ni nič premaknilo, kljub temu da je lektorat v Hamburgu med vsemi, ki jih podpira Republika Slovenija edini, ki je financiran zgolj polovično. To močno ovira moje delo in onemogoča, da bi se slovenščina krepkeje zasidrala tako na inštitutu za slavistiko kot tudi v zavesti profesorjev in študentov, ki se posvečajo vzhodni Evropi v okviru vzhodnoevropskih študij, vzhodnoevropskega prava ali zgodovine,« nekoliko razočarano pove Monika.

Študentje hitro usvojijo osnove slovenskega jezika

Kaj je tisto, kar študente napelje k učenju slovenščine, tega, zanje verjetno eksotičnega jezika? Monika pravi, da so motivi zelo različni. Največ med njimi je slavistov, ki jim je materinščina eden izmed slovanskih jezikov. Pouk slovenščine jim v okviru majhnih skupin omogoča prijetno in intenzivno delo ter nudi možnost, da se med študijem naučijo še enega slovanskega jezika. Poleg njih je med študenti vedno kak potomec Slovencev, bodisi da se jezika doma nikoli ni naučil ali pa govori zgolj dialekt in bi se na univerzi rad naučil tudi knjižne slovenščine. Tečaje slovenščine obiskujejo tudi študentje drugih študijskih smeri v okviru izbirnih predmetov, nekaj pa je tudi doktorandov, ki jih k slovenščini pripeljejo specialna vprašanja.
»Študentje hitreje, kot si to predstavlja na dvojino ponosen Slovenec, usvojijo osnove jezika. Največje težave imajo z glagolskim vidom, to je z razlikovanjem rabe dovršnih in nedovršnih glagolov, saj ta kategorija v nemški slovnici ne obstaja, uporaba v drugih slovanskih jezikih pa od slovenske v marsičem odstopa. Sicer pa so nemški študentje izredno samoiniciativni. Tradicionalno je nemški študijski sistem omogočal, da so si svoj profil oblikovali precej samostojno in to se je ohranilo tudi po bolonjski reformi. Spodbujam jih, da s svojimi vprašanji in zanimanji sooblikujejo pouk. Velikokrat pri pouku poročajo, kaj so prebrali oziroma slišali o Sloveniji v nemških medijih, včasih si tudi pogledajo oddaje slovenske televizije po internetu«.

Ne le lektorica, tudi organizatorka slovenskih prireditev

Poklic Monike Pemič (pa tudi ostalih lektorjev slovenščine po svetu) je pravzaprav tudi poklic promotorja naše dežele. »Res je,« potrdi Monika, »nihče se ne odloči za učenje nekega jezika, če ni prej nikoli ničesar slišal o deželi in njenih prebivalcih. Študentje se nehote identificirajo z dobrimi lastnostmi dežele, katere jezika se učijo. Opažamo, da se jih več odloča za študij v času, ko je Slovenija bolj prisotna v medijih. To je bilo na primer zelo izrazito v času pred vstopom v Evropsko unijo. Zelo pomembne pa so tudi kulturne in znanstvene prireditve, na katerih se predstavijo Slovenci. Sama se trudim, da bi takih prireditev organizirala čim več. Pri tem mi pomaga moja zasidranost v nemškem okolju in stiki, ki sem jih v letih svojega bivanja, študija in dela uspela vzpostaviti na najrazličnejših področjih.
Tako smo recimo leta 2010 organizirali predstavitev slovenskih literatov Suzane Tratnik in Sebastijana Preglja v vzhodnoevropski restavraciji Kuchnia, kjer so se potrudili in za nas pripravili slovensko večerjo. To je bilo mogoče zgolj ob sodelovanju cele mreže ljudi s prizadevno, v južni Nemčiji rojeno Slovenko, Mirjano Javornik na čelu. Javornikova je ob tej priložnosti pripravila tudi stran na Facebooku z naslovom Viva Slowenia. Tu objavlja informacije o slovenskih prireditvah v Hamburgu, pa tudi drugod po Nemčiji.«
Ker je v velikem mestu, kot je Hamburg, kultura izjemno specializirana je treba za vsako prireditev poiskati primernega partnerja in ustrezen prostor. Monika pravi, da bi sama brez sodelovanja drugih strokovnjakov, poznavalcev scene in navdušencev ne uspela organizirati toliko odmevnih prireditev, kot ji jih je uspelo do zdaj. »Zadnja, na katero sem še prav posebej ponosna, je sklop prireditev pod naslovom Poteki meje. Slovensko- italijanski dialog v Hamburgu, s katerimi smo lani na nekoliko nenavaden način obeležili dvajsetletnico Republike Slovenije in stopetdesetletnico Italije. Kot se za tako pomembno prireditev spodobi, smo jo odprli z nastopom Borisa Pahorja.
Ker je bil odmev občinstva nepričakovano velik, smo oktobra začeli s serijo predavanj, ki smo jih osredotočili okrog pojma »meje« in našega preseganja (samo)omejenosti. Inštitutu za slavistiko sta se pridružila Inštitut za romanistiko z znanstveno sodelavko Stephanie Neu in Italijanski kulturni inštitut. Interdisciplinarno zasnovana predavanja v širšem kulturološkem kontekstu meje in preseganja le-te so pritegnila strokovnjake z različnih področij. Prireditve spremlja tudi spletna stran http://www.slowenisch-lernen.uni-hamburg.de/grenzverlaeufe.
In kako se Monika počuti tam, kjer je? »Moja trenutna služba mi nudi precej svobode, da oblikujem pouk vsakokrat znova, vedno dodajam nove vsebine in v okviru predmeta slovenska kultura in zgodovina lahko obdelujem tista poglavja, s katerimi se trenutno tudi raziskovalno ukvarjam. Seveda ni vedno prijeten občutek, da je moje delo zgolj polovično cenjeno. Rada bi opravljala delo, ki bi bilo kot tako tudi polno cenjeno,« pravi.

Brezplačni spletni tečaj slovenskega jezika

Slovenščina za nemško govoreče je brezplačni spletni tečaj slovenskega jezika, ki ga ponuja Institut za slavistiko Univerze v Hamburgu. Interaktivni tečaj je delo Monike Pemič, Neže Perko, Joerga Weinricha in sodelavcev. Posamezne lekcije prinašajo poglavja iz slovenske slovnice, interaktivne vaje in slovarček. Lekcije so opremljene tudi s tonskimi zapisi, tako da je omogočeno individualno učenje. Pri tem so se ustvarjalci tečaja posebej ozirali na nemško govorno področje in slovnična poglavja predstavili kontrastivno.
»Redno spremljamo statistiko uporabnikov tečaja. Mesečno zabeležimo okrog 1.200 obiskov, pri čemer število neprestano raste. Ciljna skupina tečaja so potomci Slovencev in študentje z nemškega govornega področja (Nemčija, Avstrija, Švica, Luksemburg, Belgija). S tem tečaj merodajno prispeva k utrjevanju in ohranjanju narodne, jezikovne in kulturne identitete mladih, ki sicer odraščajo v nemškem kulturnem okolju. Najboljši študentje in študentke slavistike iz Hamburga lahko sodelujejo pri postavljanju tečaja, kar jim pomeni še dodatno spodbudo za učenje jezika.
Kljub temu da govorimo o zaključenem (nemškem) govornem področju, je to geografsko ogromno področje, ki se ga nikakor ne da v celoti pokriti z ustrezno jezikovno ponudbo na licu mesta. Naš tečaj pomeni podporo prizadevanjem slovenske vlade, da bi se čim več potomcev Slovencev pa tudi tujcev naučilo slovenščine, saj možnost učenja na daljavo razširja dostopnost do slovenskega jezika praktično v vsako vas.
Tečaj že od vsega začetka leta 2006 podpirajo Urad RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, ministrstvo za kulturo in Center za slovenščino – Slovenščina na tujih univerzah. Na tem mestu bi se jim rada prav lepo zahvalila. Še večja zahvala pa gre vsem sodelavcem, ki svoje delo opravljajo z veseljem za minimalno plačilo,« zaključi Monika.